Farmakokinetika železovega fumarata
Železo se večinoma absorbira v dvanajstniku in proksimalnem jejunumu v obliki železovih ionov [1]. Pri bolnikih brez pomanjkanja železa se lahko 5 % do 10 % vnosa železa po peroralni uporabi absorbira iz črevesne sluznice. Ob pomanjkanju zalog železa v telesu se lahko njegova absorpcija sorazmerno poveča. Zato lahko bolniki s splošnim pomanjkanjem železa absorbirajo 20 % do 30 % vnosa železa. Zaužitje železa s hrano hkrati zmanjša njegovo absorpcijo za približno 1/3 do 1/2 v primerjavi s absorpcijo na prazen želodec. Po absorpciji se železo poveže s transferinom in vstopi v krvni obtok. Uporablja se kot surovina za telo za proizvodnjo rdečih krvnih celic. Lahko se shrani tudi v jetrih, vranici, kostnem mozgu in drugih retikuloendotelnih tkivih v obliki feritina ali hemosiderina. Stopnja vezave na beljakovine tega zdravila je visoka v hemoglobinu, vendar nizka v mioglobinu, encimih in proteinih, ki prenašajo železo, ter nizka v feritinu ali hemosiderinu. Železo se izloča z urinom, žolčem, znojem, odpadlimi celicami črevesne sluznice in encimi. Dnevno izločanje je zelo majhno, skupna izguba pa je 0,5 do 1,0 mg. Zaradi menstruacije, nosečnosti, dojenja in drugih razlogov ženske v povprečju izločijo približno 1,0–1,5 mg na dan. Tisti, ki po peroralni uporabi ne morejo absorbirati zdravila iz črevesja, se bodo izločili z blatom.
